Sivina zgodnje decembrskega popoldneva je tiho legla na pokrajino. Dežne kaplje so vztrajno polzele po oknih in se v objemu hladnega zraka mešale s snežinkami Po mokri cesti sem počasi vozil proti cilju, srce pa mi je ob vsakem kilometru bolj utripalo od pričakovanja. Ko sem zagledal kraj, kamor sem bil namenjen, se mi je obraz razjasnil, v očeh pa se je prižgala iskrica veselja.
Praznično okrašene ulice so me pozdravile, z bližnjega griča pa je vabila starodavna cerkvica. Prav tam, ob njenem vznožju, domuje družina, ki živi za to, da širi toplino in dobroto med ljudi. Sprejeli so me z odprtimi rokami, kot starega prijatelja, ki se vrača domov.
Ob domači mizi, obloženi z dišečimi jedmi, je pogovor stekel lahkotno in iskreno. Spomini na minule dni so se prepletali z upi za prihodnost. V zraku je vladala pristna domačnost. Iz peči je prihajala pesem prasketa ognja, ki je s toploto objemal prostor v katerem smo bili zbrani.
Ko je napočil čas slovesa, je stisk rok in iskren nasmeh v meni pustil prijetne občutke. Noč na poti nazaj je bila razsvetljena z lučmi prometa. Hiše ob cesti pa so v predprazničnem okrasju odganjale vsakršno malodušje. V mislih sem znova in znova podoživljal prijetne trenutke tega popoldneva, srce pa mi je grela misel na iskreno doživetje in toplino, ki sem jo odnesel s seboj.
